Obstajajo pomembne razlike medParni kotli z nizko vsebnostjo dušikain navadni kotli. Bistvene razlike so v tehnologiji izgorevanja, kazalnikih emisij in zahtevah delovanja. Poleg tega so združljivi z različnimi okoljskimi politikami in jih ni mogoče preprosto zamenjati drug z drugim.
Najpomembnejša razlika je koncentracija dušikovega oksida (NOₓ). Običajni kotli uporabljajo relativno tradicionalne metode zgorevanja, pri čemer emisije NOₓ običajno presegajo 400 mg/m³, zaradi česar je težko izpolnjevati trenutne stroge okoljske standarde. Nasprotno pa lahko kotli z nizko-dušikom nadzorujejo emisije v razponu od 30 do 80 mg/m³ z optimizacijo strukture zgorevanja (kot sta stopenjsko zgorevanje in recirkulacija dimnih plinov) ali z uporabo tehnologije zgorevanja s popolnoma predhodno mešanico, ki je popolnoma v skladu z lokalnimi okoljskimi zahtevami.
Razlikujejo se tudi njihove zasnove zgorevalnega sistema. Gorilniki parnih kotlov z nizko vsebnostjo-dušika so natančnejši in zahtevajo natančno kontrolo razmerja-zmesi goriva in temperature zgorevanja, da se zmanjša nastajanje NOₓ pri visokih temperaturah. Po drugi strani pa imajo gorilniki običajnih kotlov razmeroma preprosto strukturo, ki se osredotoča na toplotno moč s šibkim nadzorom nad natančnostjo zgorevanja.
Poleg tega obstajajo razlike v operativnih stroških in veljavnih scenarijih med obema. Parni kotli z nizko vsebnostjo-dušika imajo višjo začetno nabavno ceno, vendar lahko pomagajo preprečiti okoljske kazni, nekatere regije pa zanje ponujajo okoljske subvencije. Navadni kotli imajo nižje stroške nakupa, vendar jih ni več mogoče uporabljati na območjih s strogimi okoljskimi predpisi. Z dolgoročnega -zornega vidika so parni kotli z nizko vsebnostjo dušika bolj primerni za scenarije, ki zahtevajo neprekinjeno delovanje, kot sta industrijska proizvodnja in ogrevanje, in so po smernicah politike postali glavna izbira.
